Preproste misli preprostega uma

Za delovne ljudi, lahko bi rekli, za hlapce, ki delajo pet dni na teden, 8 ur na dan, je vikend nekakšen odklop od dela in ostalih obveznosti, ki jih na delu imajo. Sedaj, ko moram preko faksa narediti praktično izobraževanje na podjetju, to toliko bolj razumem. Delno razumem tudi mlade ljudi, ki svojega študentskega življenja nočejo zamenjati za nič drugega. Po pravici povedano, si šele sedaj znam predstavljati, kako bo izgledalo, ko bom enkrat dobil službo. Po možnosti niti ne službe, ki se je bi veselil vsako jutro, ko se zjutraj zbudim, še vedno utrujen od prejšnjih dni. Ne vem za vas, toda jaz sem po petih dneh vstajanja ob pol sedmih in prihajanja nazaj domov čez slabih 12 ur dobesedno brez volje za živet. Delo je sicer zanimivo in prepričan sem, da mi bo pomagalo pri pridobivanju nadaljnjih izkušenj in znanj, ki mi bodo na koncu pomagale do primerne službe. Toda ali to odtehta?  V petek, ko sem čakal na vlak, ki me vsak dan iz Kranja, kjer opravljam prakso, prepelje nazaj domov v Ljubljano, sem na klopci pred železniško postajo gladko zadremal. Prebudil me je šele glasen ropot vlaka. Po moje sem imel veliko srečo, da sem ravno tisti dan doma pozabil slušalke za telefon in jih tako nisem imel na ušesih, kot imam navado.

Toda prišel je vikend in svet je spet postal rahlo lepši. Odločil sem se, da se bom poskusil naspati, zato sem šel v petek spat precej zgodaj, a v soboto spanje vseeno podaljšal nekje do 10h, 11h. In moram reči, da je “pasal, kot ata na mamo”. Zaradi pozne ure sem se odločil, da bom zajtrk kar preskočil in prešel na kosilo. Po kosilu pa sem se odločil, da malo preizkusim svoje kolo, saj je bil zunaj dan več kot primeren za take in drugačne aktivnosti. Kolo sem sicer dobil preko neke nagradne igre proti koncu lanskega poletja. Po neuspelih poskusih prodaje sem ga vseeno sprejel kot svojega, češ, vesolje mi je hotelo povedati, da moram začeti migati. Tako sem celo zimo čakal, da se ozračje spet nekoliko segreje. In končno, to soboto sem se odločil, da grem. Ne daleč, le malo naokrog. Pot me je vodila iz centra Ljubljane do Rožnika in potem mimo Koseškega bajerja nazaj domov.

Na Rožniku me je v vsej svoji roza lepoti kot vedno pričakala cerkev Marijinega obiskanja in medtem, ko sem po vzponu tiho lovil sapo, da ne bi preveč razburil mimoidočih, sem mimogrede še “stisnil” to fotografijo zgoraj. O odprtosti zaslonke, goriščni razdalji, modelu fotoaparata raje ne bi govoril. Ok, no, s telefonom sem slikal.

Po dobesedno vratolomnem spustu čez korenine in kamenje (nekajkrat bi skoraj poletel čez kolo, a sem se uspešno obdržal, juhu) sem nekako robinzonovsko ocenil, po kateri poti bi prišel točno h Koseškemu bajerju. Po poteh sem gledal sonce, smer vetra, mahovje in lišaje na drevesih, da se se prepričal, da grem vsaj približno v pravo smer…yeah right. Šel sem popolnoma na blef, po poti, po kateri še nisem šel, pa se je na koncu vse lepo izteklo. Čez nekaj minut sem se že nastavljal zgodnjim spomladanskim žarkom na pomolu ob bajerju.

Okolica je bila polna ljudi, ki jih je, tako kot mene, ta lep sobotni dan zbezljal iz vsakdana. Eni so brali knjige, drugi so se pogovarjali, tretji so si podajali žogo, četrti pa preprosto gledali v daljavo in uživali. Jaz sem se najprej le smejal nekaterim, ki so se v tem kar precej vetrovnem popoldnevu trudili podajati frizbi, pa je ta zavijal v nič hudega sluteče mimoidoče. Potem, ko so tudi oni obupali, pa sem tudi jaz pustil, da mi misli zaidejo v neznano.

Čez nekaj minut me zmoti gospod v poznih 40ih, ki se na pomolu trudi brati časopis. Toda ne kakršen koli časopis. Bral je Financial Times. Najprej se mi je zdelo zanimivo, saj ni deloval kot eden tistih ljudi, ki bi se ukvarjali z delnicami, obveznicami in podobnimi stvarmi, a sem potem iz njegovega pogovora z njegovo znanko, ki je sedela zraven, razbral, da je bil tisti časopis edina stvar, ki se je znašla v njegovem poštnem nabiralniku. Tudi njega je čudilo, kako lahko ljudje sploh to berejo, saj je časopis poln številk, ki jih laiki sploh ne razumejo. Njun pogovor je potem zašel v to smer, da ali se sploh da preživeti in obogateti, če ti matematika in matematična logika ne ležita. Ker je bila zame ta tema pretežka za sobotno popoldne, sem se raje posvetil opazovanju okolice in preprostemu uživanju v spomladanskem soncu.

Čez nekaj minut je mimo mene prav važno priplaval labod. Od blizu je bil naravnost ogromen. Iz ozadja sem nekje slišal nekaj takega kot “joj, kakšni zrezki bi bili iz njega”. Najprej sem mislil, da sem to jaz nehote rekel, saj sem imel točno take misli (preskakovanje zajtrka in skromno kosilo lahko naredi to), a se je potem izkazalo, da je bil nekdo drug. No, vsaj nisem edini, ki misli take bedarije. Da ne pozabimo tistih trenutkov, ko sredi Lipice neprestano misliš na konjske pleskavice…

Sonce se je naposled skrilo za krošnje dreves, kar je bil znak, da se počasi premaknem domov. Del poti sem prevozil po Poti spominov in tovarištva, del pa potem po kolesarski stezi, ki je nedaleč proč od nje, ob Večni poti. Ker nimam zvonca na kolesu, sem se moral izmikati ljudem, ko pa to preprosto ni šlo, sem rahlo zavrl, da so me ljudje slišali in se mi umaknili. Neka gospa pa je bila tako nesramna, da me je malodane potegnila s kolesa in mi rekla, da kaj se grem, da če nimam zvonca, da bi ga moral imet, ker je to obvezna oprema. Jaz sem ji pa samo prijazno odgovoril, da ga sploh ne bi rabil, če se ona ne bi sprehajala po kolesarski (!!!) stezi. Medtem, ko mi je ona še naprej pametovala in grozila s policijo, sem že spet sedel na svojem kolesu in ji s podobnim tonom, kot je ona govorila, rekel “lejte, gospa, ta steza je za kolesarje, ne za šleparje,….” in vroooom samo gas, da nisem niti slišal replike. Po moje bolje, da je nisem. Ponavadi nisem tako nesramen, a pri ljudeh takega kova se je res potrebno za par sekund spustiti na njihovo raven, da nato razumejo.

Domov sem prišel rahlo presenečen, kaj vsega človek ne doživi v nekaj urah, če le gre ven. Konec koncev moram reči, da je bil dan, kljub temu, da sem ga tretjino prespal, dobro izkoriščen.