Preproste misli preprostega uma

Skoraj vsi znamo na zgornje vprašanje odgovoriti pritrdilno, nekaj manj nas zna to praktično dokazati, še manj pa doseči, da je glasbeni (ali katerikoli drugi) posnetek z najbolj popularne strani z videi kar najboljše kvalitete. Pri slednjem vam bom v tem prispevku poskusil vsaj malo pomagati.

Verjeli ali ne, ko naložite video na Youtube, se ta znotraj njegove mašinerije pretvori v več različnih kvalitet. Medtem, ko sta začetniku vidni le dve oz. včasih le ena, lahko napredni uporabnik prikliče do devet različnih kvalitet. Seveda pa vsi videi niso pretvorjeni v vseh devet kvalitet. Če pa vam ni toliko do čim lepšega videa, pač pa do brezhibnega zvoka, je zelo velika verjetnost, da boste z mojo pomočjo (če tega še ne znate) to tudi dosegli. Zapomnite si, da pride spodaj napisano v poštev le, če si vsake toliko zaželite kak komad, ki ga, zlomka, ne dobite nikjer drugje kot na Youtubu. Za dolvleko celotnih diskografij (pretiravanje je tukaj, upam, na mestu) spodnja metoda ni priporočljiva, saj vzame preveč dragocenega časa, čas pa je denar, tako da se ni za za***avat z njim.

No, tukaj pa je recept za uspešno peko svojega priljubljenega komada:

Sestavine:

- Mozilla Firefox

Preprosto zato, ker svoje neomejene zmožnosti kaže z veliko vrsto dodatkov (add-ons).

- Dodatek za Firefox: Video Download Helper

Dodatek, ki zelo elegantno “potegne” video z Youtuba na vaš trdi disk.

- Katerikoli program, ki je sposoben spodobno pretvoriti MP4 v MP3.

Google je vaš prijatelj. Napišite Free MP4 to MP3 Converter in ponudil vam bo malo morje programov, ki bodo “got the job done”, povrh vsega pa vse to zastonj. Sam sicer uporabljam Xilisoft Video Converter, ki pa ni zastonj. No, mogoče pa je. Za izbrance.

Priprava:

1. KORAK

Najprej si instalirajte vse zgornje. To ni pretirano težko. Le sledite zgornjim povezavam, pritiskajte Download, Install, Yes, I agree, Yes, Yes, Yes, kjerkoli in kadarkoli vas pač že vpraša. No, to je predpriprava. Če vam zgornje ni šlo, je najbolje, da se obrnete za 360°¹ in se vrnete, od koder ste prišli. Toda bodimo optimistični in recimo, da je zgornje več ali manj šlo (v nasprotnem primeru je spodaj obrazec za komentarje, pa se bom trudil pomagat po najboljših močeh). Sedaj pride pa tisto bolj zanimivo.

2. KORAK

Prisurfajte do svojega priljubljenega Youtube videa. Svoj primer bom prikazal na video spotu skupine Scooter, Jump That Rock, ki so ga posneli skupaj z legendami Status Quo. URL (to je tista žlobudralščina, ki se ponavadi nahaja na vrhu vskega brskalnika) tega videa je sledeč:

http://www.youtube.com/watch?v=H0DTm_bWEjs

URL kot tak prikaže najbolj optimizirano kvaliteto videa, ki si ga želite ogledati. Video kvaliteta je zadovoljiva, a ne ravno bleščeča, prav tako je z avdio kvaliteto. Kar bomo naredili, je sledeče: “poigrali” se bomo z URLjem, da nam bo prikazal boljšo kvaliteto tako videa kot avdia. Na njegov konec bomo napisali sledeče²: “&fmt=18″. Če to naredim za zgornji primer, bo to zgledalo nekako takole:

http://www.youtube.com/watch?v=H0DTm_bWEjs&fmt=18

Pritisnite Enter in opazujte čarovnijo. No, mogoče se na prvi pogled (oz. posluh) ne opazi bistvene razlike, a tako video kot avdio sta se opazno izboljšala. Pustite, da se video v celoti naloži (drsnik po videu mora biti v celoti rdeč).

3. KORAK

Tukaj pride v akcijo Video Download Helper. Če ste ga prav instalirali, bi morala biti v opravilni vrstici, poleg ikone “Domov”, ikona za tale program. Če je ni, kliknite znotraj opravilne vrstice z desno tipko, izberite Po meri in si ikono programa prenesite iz pravkar odprtega okna v svojo opravilno vrstico. Opravilna vrstica bi potemtakem morala v grobem zgledati nekako takole:

Opazite nek modro-rdeče-rumen znakec poleg vaše povezave na domačo stran? Juhu, na pravi poti ste. Ali je ta gumbek ob vpisu Youtube povezave ponorel in se začel vrteti? Sweet home Alabama, niste le na pravi poti, ste že praktično doma. Vse kar moate storiti, je to, da kliknete na puščico poleg znakca, izberete kvaliteto videa, ki se začne tako: [HQ18]… Sicer pa, slika govori tisoč besed.

Ko kliknete na Prenos, se video začne prenašati na lokacijo na vašem trdem disku, ki ste jo izbrali. Prenese pa se v formatu MP4.

4. KORAK

Pretvorite MP4 v MP3. Tako se bo video izločil in ostal bo le avdio. Ta korak je odvisen od program, ki ste si ga izbrali, zato ne bom na dolgo in široko razpredal. Pokazal bom, kako se iz izvede pretvorbo s programom, ki se na Googlu pokaže kot prvi, ko se v iskalnik napiše “Free MP4 to MP3 converter”. Program odprite. Pokazati se vam bi moral naslednji pogled:

Z ukazom “Add Files…” v oknu zgoraj levo se prebrskajte do vašega željenega komada (ki je za zdaj še v obliki MP4). Po potrditvi se bo le-ta znašel na tistem velikem belem placu na sredini okna. Spodaj levo lahko izberete tudi, kam naj se shrani MP3, ko je enkrat pretvorjen, levo pa lahko izbirate med kompresirano (mp3) ali nekompresirano (wav) različico zvočnega zapisa. Spodaj desno lahko kliknete še na “Setup…” in nastavite malo boljšo kvaliteto MP3ja (bitrate na 192kbps, drugo je OK), potrdite spremembe in v glavnem oknu zgoraj desno kliknete gumbek “Convert”. Programček bo nato v nekaj sekundah pretvoril MP4 video v MP3 zvočni zapis.

ZAKLJUČEK

Če v zgornjem oknu direktorija za shranjevanje niste spreminjali, se vam je MP3 shranil tja, kjer je tudi MP4. Toplo priporočam, da imate raje vpisan stalni direktorij, ker noben noče iskati mp3jev po celem računalniku, ko lahko le klikneš na mapo in maš že vse pri roki.

To bi bilo to. Upam, da je napisano dovolj “po kmečko”, da boste tudi najmanj izkušeni uporabniki znali izvleči priljubljen komad z Youtuba. Aja…kaj pa moj komad? Moram reči, da sem ga uspešno pretvoril, kvaliteta je odlična, kot predvideno, sliši pa se nekako takole:

1. parodija na izjavo Fredyja Milerja, op. a. [↩]
2. brez narekovajev, afkors [↩]

Tako je! Leto se še ni končalo, končalo pa se je glasovanje za najboljšega DJ-a leta 2009. Glasovanje za najboljšega sukalca takih in drugačnih ploščkov že kar nekaj let zapored pripravlja DJ Magazine. Svoj glas za najboljšega DJ-a je lahko oddal vsakdo, ki je od začetka avgusta do 24. septembra obiskal spletno stran revije in oddal spletno glasovnico. Revija, ki je posvečena elektronski plesni glasbi in DJ-em, prav tako kot prejšnja leta tudi letos ni razočarala in 28. oktobra v londonskem Ministrstvu zvoka predstavila DJ-e, ki so v glasovanju dobili največ glasov.

In kdo je letošnje leto po mnenju širše publike najbolje sukal plošče po svetu? Že tretje leto zapored je naslov najboljšega sukalca plošč na svetu dobil Armin van Buuren, DJ, ki je pred kratkim s svojim več kot triurnim setom dvignil na noge halo Tivoli.

Armin van Buuren sodeluje s številnimi znanimi glasbeniki, med drugim tudi s Sharon den Adel, glavno pevko nizozemske metal skupine Within Temptation.

DJ Tiësto si je, prav tako tretje leto zapored, priboril 2. mesto, stopničke pa zaključuje letos zelo uspešen David Guetta, ki je na 3. mesto lestvice skočil z lanskega 5. mesta.

Tiësto je pred kratkim izdal nov album z imenom Kaleidoscope. Prvi single z albuma I Will Be Here je Tiësto ustvaril v sodelovanju z avstralsko dance skupino Sneaky Sound System.

Zadnji izdani single s strani Guette nosi ime One Love. Vokale je posodila britanska pevka s senegalskimi koreninami, Estelle, ki jo najbolje poznamo po skladbi American boy.

Lestvica pa je toliko bolj zanimiva tudi zaradi tega, ker se na njej nahaja najboljši slovenski Dj, Umek. Letos je pristal na 39. mestu, nedaleč za velikimi imeni, kot so Bob Sinclar (35. mesto), Eric Prydz (34. mesto) in francoski duo Daft Punk (33. mesto).

Celotno lestvico si lahko ogledate na domači spletni strani revije DJ Mag. Na spletni strani so za primerjavo na voljo tri lestvice za tri zadnja leta. Če si hočete pogledati še, kakšno je bilo stanje na lestvici najboljših 100 DJ-ev pred letom 2007, se morate pomakniti na staro DJ Mag stran, kjer se pa nahaja arhiv lestvic tam vse do leta 1997.

V blog prispevku z naslovom Popolno dekle sem pred dobrim letom opisal nekaj, kar se je sedaj, ko bolje pomislim, nekoliko spremenilo. Zato bi moralo biti edino pravilno, da to spremenim z drugim blog prispevkom. Že deset mesecev sem namreč srečen z dekletom, ki se mi zdi popolno, pa niti slučajno ni podobna dekletu, ki sem ga opisal pred enim letom. Popolno je zaradi stvari, ki jih občutim, ko sem z njo, zaradi momentov, ki jih skupaj deliva. Všeč mi je vse, kar izvira iz nje.

Všeč mi je, ko me pogleda s svojimi sivimi očmi¹, v katerih takoj vidim, da me ima rada in da bi zame naredila vse.
Všeč mi je, ko me močno objame, ko po dolgem dnevu na faksu ali na delu pridem domov.
Všeč mi je, ko se sekira zaradi treh pikic celulita, ki jih vidi le ona in nihče drug.
Všeč mi je, da sva včasih tako podobnih misli, da si dejansko končujeva stavke.
Všeč mi je, da včasih tudi nisva in je zaradi tega vse skupaj še bolj zanimivo in včasih prav prijetno smešno.
Všeč mi je, da se lahko odkrito pogovarjava in da z njo nobena tema ni tabu.
Všeč mi je, da se lahko smejiva in jočeva skupaj.
Všeč mi je, ko mi reče, da je “čist’ zalublena”.
Všeč mi je njen izraz na obrazu, ko rečem, da ima sive oči in ne modre.
Všeč mi je njen nos².
Všeč mi je, da ko jo vprašam “Kako si?”, ona s smešnim glasom reče “Dost’ dobr’!”.

Še veliko je stvari, ki jih imam rad na njej in lahko bi našteval v nedogled. Dejstvo je, da sem nor nanjo. Že deset mesecev. Deset mesecev, za katere lahko rečem, da so bili najlepši v mojem življenju. Mogoče se vam zdi ta prispevek nepriporočljiv v branje sladkornim bolnikom, a to so moja dejanska občutja oz. najbolj natančni besedni približki le-teh. Dejansko prvič v življenju čutim to, kar trenutno čutim. In veste, kaj? Všeč mi je, kar čutim.

1. ona sicer trdi, da so modre, ampak neee, niso…no, mogoče čisto malo [↩]
2. ona že ve zakaj [↩]

Vsak človek pride kdaj do tiste točke v svojem življenju, ko pogleda nazaj. Ne dobesedno, temveč tako, da začne analizirati svoje preteklo življenje. Temu ljudje, ki ali so ali pa le hočejo biti pametni, rečejo retrospektiva. Mnogokrat to dejanje ni ravno prijetno, saj se ljudje žalostnih, tragičnih in drugih negativnih dogodkov prej spomnijo, kot se spomnijo pozitivnih. Seveda to ne drži vedno in za vse, je pa v večini primerov tako.

Sam sem tudi en tistih, ki lahko v časovno premico svojega življenja vrišejo več negativnih dogodkov. Teh je res mnogo. Za nekatere sem kriv sam, spet drugi so bili splet okoliščin, je pa tudi nekaj takih, ki bi se zgodili ne glede na vse. In tisto večno vprašanje, ki spremlja te dogodke, je bilo in je še vedno isto: “Kaj pa, če…?” Kaj pa če bi takrat to naredil drugače? Kaj pa, če tega sploh ne bi naredil? Kaj pa, če se na to sploh ne bi oziral in nadaljeval življenje v samoprepričevanju, da me to ni kakorkoli zaznamovalo?

Preteklo je že kar nekaj mesecev, odkar sem nazadnje napisal kaj v svoj blog. Rad bi rekel, da ni bilo časa, a bi se zlagal. V resnici sploh nisem imel nobene pristne ideje, o čem bi pisal. Tako sem se lotil prebirati svoje stare blog objave in se velikokrat nasmejal samemu sebi. To nikakor ni samohvala, je le zanimivo opažanje, da se tudi sam sebi včasih ne znam načuditi, kaj sem zmožen napisati. Res je, da je marsikatera objava produkt trenutnega pisunskega zanosa, a vendarle. To je bila moja retrospektiva. Medtem, ko se sam od sebe spomnim le več ali manj negativnih trenutkov, me blog spomni tudi na tiste bolj sončne dni mojega življenja.

Ali je sploh možno biti srečen, če ti negativni dogodki v tvojem življenju ne dajo miru? Če ti ponoči ne dajo spati in če te preganjajo še podnevi. Jaz sem vedno bolj prepričan, da je možno. To pa zato, ker sem morebiti prvič v življenju res srečen. Sreča je relativen pojem, vsak si jo namreč zamišlja drugače. Za nekoga je sreča že to, da ima vsak dan nekaj za jesti, nekdo drug je srečen le, če ima na računu goro denarja. Toda vsak posameznik sam pri sebi ve, kaj mu še manjka, da bi bil popolnoma srečen.

Zato pravim, da je možno. Možno je potaviti vse pretekle dogodke za sabo in se ne več ozirati nazaj. Konec z retrospektivo. Vse, kar je potrebno, je le sledenje svojim željam za dosego popolne sreče in trud, da se te želje uresničijo.

Nazaj…

Nekaterim letnica 2012 ne pomeni prav veliko. Pred časom pa so se začele “govorice”, da naj bi to leto zaznamovale katastrofalne spremembe na našem malem planetku, ki bi na koncu vodile tudi v naš konec.

Koliko pa je kaj resnice v tem? Ali bo leta 2012, točneje 21. decembra 2012, kot napovedujejo koledarji prazgodovinskih kultur, res vsega konec?

Poglejmo si dejstva:

- Majevski koledar, ki velja za neverjetno natančnega (lunine mene lahko napove za tisoče let vnaprej), ozirajoč se na čas, v katerem je bil sestavljen, se, preračunano v naš koledar, konča 21. decembra leta 2012. Razdeljen je na 5 ciklov, štirje izmed teh so že minili. Na koncu vsakega cikla naj bi Zemlja doživljala hude spremembe (izumrtje vrst, poplave, potresi,…). Konec petega in tako zadnjega cikla pa se konča na že prej omenjeni datum.
- Terrence McKenna, pisatelj, filozof, psihoanalitik in etnobotanik, je razvil svojo teorijo, ki jo je poimenoval Teorija novosti (The novelty theory). Teorija je v bistvu skupek matematičnih formul, ki prikazuje obstoj in pretok “novosti”, katero je avtor opredelil kot soodvisnost organizirane zapletenosti v vesolju. Da, sliši se zapleteno. Skratka, ni važno kaj je odkril, važen je rezultat tega. Odkril je namreč, da bo vesolje singularnost svojih “novosti” doseglo ravno na 21. december 2012. Zanimivo je to, da je ta teorija nastala v poznih 70ih letih in to, da McKenna ni imel niti najmanjšega pojma o majevskem koledarju.
- Sveto Pismo. V knjigi Razodetje (oz. Apokalipsa), ki opisuje videnje konca sveta apostola Janeza, je v 20. poglavju, 12. vrstica, zapisano tole: Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih. (Raz, 20,12). Mogoče je naključje, da imajo tako močne besede v Svetem Pismu mesto v poglavju in vrstici, ki skupaj dajeta število 2012. Ali pač ne?
- Web Bot. Spletni “robot”, ki naj bi ga zasnovali zato, da bi preiskoval svetovni splet in na podlagi procesiranih podatkov ugotavljal varnost takih in drugačnih vlaganj v prihodnosti (delnice, vrednostni papirji,…).  Kmalu pa so ugotovili, da ta robot zmore še veliko več. S pomočjo podatkov na svetovnem svetu je napovedal že kar nekaj katastrof, ki so se na našem planetu zgodile. Napovedal je električni “blackout” v New Yorku leta 2003, napovedal je, da se bo nekaj pomembnega zgodilo v Las Vegasu 65 dni pred 9/11 (in res, teroristi, vpleteni v 9/11, so bili takrat tam),… Ta program je prav tako napovedal nesrečo, ki bo prizadela cel svet, za leto 2012.

Sam vsekakor nočem videti, da bi bilo že leta 2012 konec sveta, je pa zanimivo pogledati tudi, kolikokrat je bila naša mala Zemljica od leta 1999 obsojena na propad, a se ji preprosto ni izšlo.

S tem prispevkom nikakor nočem povedati, da sem eden tistih, ki verjamejo v take stvari. Se pa strinjam z eno stvarjo. Sveta bo konec. Prej ali slej. Če ne prej, čez 9 milijard let, ko bo naše ljubo sonce eksplodiralo, ker mu bo pač zmanjkalo goriva. A do takrat je še daleč in ni vrag, da si ne bomo do takrat že izmislili kaj, kar nas bo rešilo.

Zgornja misel me je prevzela nekje prejšnji teden, ko sem ugotovil, da lahko s svojim telefonom Nokia E51 delam več ali manj vse, kar delam na domačem računalniku: brskam po internetu, poslušam glasbo, pregledujem seminarsko nalogo, se še enkrat nasmejem videu Požigalec na Youtube, se preko MSNja pogovarjam s prijatelji in kar me je najbolj presenetilo, z Nokio lahko tudi upravljam s Torrent datotekami.

Telefon, ki me je pri SiMobilu stal borih 10€ ( pa še dodatek 20€, ker sem se odločil telefon kupiti rahlo pred iztekom pogodbe, ki sem jo sklenil pred dobrim letom), me je res dobesedno presenetil. Najbolj sem seveda navdušen nad podporo za brezžično WLAN omrežje, saj me tako ne skrbi, da zabijem preveč časa na GPRSu, temveč se lahko na internet povežem preprosto kar preko domačega internetnega omrežja.

Najprej k videzu. Fasciniralo  me je dejstvo, da ima Nokia E51 velik del ohišja narejen iz kovine s kromiranim izgledom. To ji ne daje le videza razkošnosti (npr. kot pri dobro “porihtanemu” avtu), temveč zaradi kovine telefon pridobi tudi na trdnosti. Tako se pri nesrečah, kot je padec na tla, nekoliko bolje obnese (seveda pa to še ni razlog, da bi jo sedaj brezskrbno metali po tleh).

Všeč pa mi je tudi, da ima telefon na voljo veliko načinov povezovanja z napravami. Poleg povezav Bluetooth in USB, ki sta dandanes že več ali manj uveljavljeni, telefon ponuja še nekoliko zastarelo infrardečo povezavo, ki pa pride prav pri povezovanju s starejšimi napravami. Zasledil sem tudi aplikacijo, preko katere se telefon spremeni v pravega pravcatega univerzalnega daljinca. Preko Bluetootha pa lahko telefon sinhnorizirate z marsičem, od brezžične tipkovnice do tiskalnika.

Na svoj telefon sem si naložil tudi nekaj programov, ki mi pridejo prav pri vsakodnevni uporabi. Sicer ima Nokia E51 že vgrajeno podporo za PDF, DOC, PPT in ZIP datoteke, jaz pa sem dodal le še nekaj programov, s katerimi sem funkcionalnost občutno izboljšal.

Opera Mini: Program je uporaben, če ni nikjer brezžičnega omrežja na voljo. Ta spletni brskalnik je prirejen tako, da skrči vse spletne strani, da ustrezajo mobilnemu prikazu. Posledično je tudi manjša velikost posamezne spletne strani in zatorej je tudi manjši prenos podatkov.

Facebook: Govori se, da če nisi na Facebooku, sploh zares ne obstajaš. Da bi obstajal tudi takrat, ko nisem v bližini svojega računalnika, sem si na telefon naložil aplikacijo, ki je v bistvu bližnjica do mobilne različice Facebooka.

Oggplay: Ker mi vgrajeni predvajalnik glasbe ni všeč, sem se podal v lov za novim. Odločil sem se za Oggplay in od takrat predvajam naložene mp3 datoteke le preko njega.

DivX Mobile Player: Ko se svoje glasbe naveličam, je čas, da si naložim tudi kaj bolj vizualno všečnega. Tako mi med dolgo vožnjo od doma v prestolnico in nazaj nikoli ni dolgčas, saj si na telefon naložim zadnje dele nanizank in jih z DivX playerjem v miru pogledam.

Najdi.si Zemljevid: Mobilna verzija priljubljenega spletnega zemljevida. Če na telefonu nimate GPSa, je to orodje več kot primerno, če iščete točno določeno hišno številko, pa ne veste, po kateri poti bi se podali.

Štoparica: Telefon me je razočaral le v tem, da pri njem ni štoparice (oz. je jaz nisem našel). Tako sem tudi le-to dobil med mobilnimi aplikacijami na internetu.

Nimbuzz: Mobilna aplikacija za klepetanje…nekakšen mobilni MSN. Vanj se lahko med drugim vpišete tudi s svojim MSN uporabniškim imenom in geslom in tako klepetate s svojimi kontakti na MSNju.

FreeUnRar: Včasih so datoteke, ki jih preko telefona poberem z interneta, nadležno zapakirane v .rar formatu. V ta namen imam ta mali programček, ki mi razpakira vsako tako zapakirano datoteko.

SymTorrent: prvi in trenutno edini torrent odjemalec za torrent datoteke preko telefonov, ki podpirajo Symbian.

Internet radio: Aplikacija, ki pomaga pri povezovanju z internetnimi radii. Sam rad poslušam tudi radijske povezave, ki jih radijski valovi ne morejo prinesti v našo malo deželico. Zato mi ta program pride zelo prav.

vTap: Aplikacija, ki omogoča ogled Youtube filmčkov na mobilnem telefonu. Sicer Nokia E51 že tako predvaja filmčke direktno z mobilne različice Youtube strani, a se mi zdi ta aplikacija bolj “user-friendly”.

Kot vidite, je pri tem telefonu prav res nebo edina meja. Mene je res pozitivno presenetil, saj je tudi za zahtevne uporabnike tako vsestransko uporaben. Če razmišljate o nakupu novega mobilnega telefona, jaz Nokio E51 vsekakor priporočam.

Minilo je že kar nekaj časa, odkar sem nazadnje prijel v roke sprej ali mogoče le malo debelejši flomaster in z njim začel kracati, kot sem to počel pred leti, ko me je zanimalo vse, kar je bilo, kot reče Zoran Predin v eni svojih pesmi, hip in hop. Na začetku pisanja svojega bloga sem jasno povedal, da me veseli točno določena oblika umetnosti, ki je znana kot poulična umetnost oz. še bolje, kot grafitarstvo.

Minejo leta, človek se spremeni in njegove navade se spremenijo z njim. Spremeni se vse, kar se mu je nekoč zdelo pomembno in mu hkrati tudi dajalo občutek, da sam ni nepomemben. Tako so se stvari, na katere sem bil nekaj let ponosen, da jih znam, dandanes zlile z vsakdanjostjo in malodane potonile v pozabo.

Toda včeraj je bil vseeno tak dan, da sem se spomnil na eno tako stvar. Moja draga me je namreč spomnila, da bi ji bilo všeč, če ji bi kdaj narisal kak grafit, kot sem to počel pred nekaj leti. Njena prošnja mi je dala razmišljati, saj grafita, kljub temu da sem v vsakemu posebej pustil delček sebe, nisem narisal že slabi dve leti. Kaj pa, če ne znam več?

Risanja se še nisem lotil, me pa tolaži prepričanje in upanje, da je risanje grafitov na nek način tako kot vožnja s kolesom. Ko se ga enkrat naučiš, ga pač nikoli ne pozabiš…razen če se bognedaj pretrdo udariš v glavo. Vsemu navkljub pa ostajam optimističen, risanja pa se bom lotil takoj, ko dobim nekaj uric prostega časa, ki pa mi ga začuda prav zares primanjkuje, kar lahko občutite tudi redni bralci mojega bloga.

Z grafiti pa sta povezani še dve stvari, ki sta me presenetili ta teden. Prva je v bistvu dobra novica iz sveta poulične umetnosti. Namreč, na jugovzhodnem zidu Velike palače (Grand Palais) v Parizu bodo vse do 24. aprila letos razstavljenja dela 300 grafitarjev, ki jih je na kup spravil Alain-Dominique Gallizia, znan francoski arhitekt z italijanskimi koreninami. Grafitarjem je postavil le en pogoj: “Vsak naj mi nariše grafit, ki naj bo tako velik, da bo šel v mojega Smarta”.

Photo © Pierre-Emmanuel Rastoin

Nastale so stvaritve, katerih del si lahko ogledate na spodnjih fotografijah.

Druga stvar, ki me je ta teden presenetila in ima vezo z grafiti, je pa bolj žalostne narave. No, vsaj zame. Ko sem se včeraj sprehajal po Ljubljani, sem namreč opazil, da so začeli odstranjevati grafite v tivolskem podhodu. Zakaj so se spravili ravno nad najlepše grafite v celem mestu, mi ni jasno. Grafiti v podhodu so bili narisani legalno, narisali so jih člani Kluba ljubljanskih grafitov, ki jih kot sponzor podpira tudi Mestna občina Ljubljana. Ali pač ne? Ali se je veleumni Zoran Janković odločil narediti konec “barbarsko urejenim” podhodom? Naj spomnim le, kaj je Zoki zapisal v izjavi za javnost ob obnovitvi Plečnikovega podhoda, ki povezuje Trg republike s parkom Zvezda:
Spoštovane meščanke in meščani, obiskovalke in obiskovalci naše prestolnice,

v Mestni občini Ljubljana pozivamo vse k skupnim prizadevanjem in skrbi, da bo podoba prenovljenega Plečnikovega podhoda ostala neokrnjena, predvsem pa nepopisana z grafiti. Da bi bili uspešni, moramo za lepo in urejeno Ljubljano poskrbeti vsi skupaj. Hvala!

župan
V Ljubljani, 22. novembra 2007

Vse lepo in prav… če si ne bi taisti župan prizadeval za to, da bi bila Ljubljana kar najbolj turistično priljubljena destinacija. Mnogokrat sem videl turiste, ki so se fotografirali ob grafitih v podhodih, le malo oz. skoraj nič sem jih videl, kako so se fotografirali v obnovljenemu Plečnikovem podhodu. Včasih se mi zdi, da je Ljubljana kljub temu da se skuša čim bolje uveljavljati kot urbana metropola, še vedno na nivoju malega podeželskega mesteca, v katerem meščani izločijo vse, kar jim je tujega in nepoznanega. In kako naj se tako naša “metropola” uveljavi v svetu?

Odstranili so že grafite z vzhodne stene tivolskega podhoda, z zahodne, skupaj z  znamenitim grafitom Mesto (na sliki spodaj) pa jih bodo v naslednjih dneh.

Očitno Francija, kljub temu da letno zapravi milijone evrov za odstranjevanje grafitov z javnih površin, bolj ve, kaj se dandanes smatra kot umetnost in kaj ne. Toda prej kot bodo ljubljanski funkcionarji spoznali, da se je brezupno boriti proti grafitarjem in jim namesto tega dali priložnost, da se predstavijo svetu (kot so to storili v Franciji), prej bodo lahko nehali zapravljati denar za odstranjevanje grafitov in ga zapravili tam, kjer je bolj koristen.

Pozdrave,

iNDigo

V torek, 10. 2. 2009 sem se skupaj s svojo boljšo polovico udeležil valentinovega koncerta Jana Plestenjaka s simfoniki v Hali Tivoli v Ljubljani. Ja, Jan Plestenjak se po enem letu navidezne hibernacije zopet vrača na odre, radie in v naša srca… No, zadnja stvar je seveda opcijska.

Kljub temu pa ne morem reči, da ob koncertu nisem užival. No, mogoče bi mi bilo vseeno malo žal za tistih 35 €, kolikor so navadni smrtniki morali odšteti za karto, ker pa sem karto dobil zastonj, se nisem sekiral in užival, kolikor se je le dalo. Seveda mi je, kot na koncertu Alenke Godec manjkalo tisto pristno koncertno vzdušje, a ker nisem nikoli hodil na take vrste koncertov, mi bo to še kar nekaj časa malo čudno.

Jan Plestenjak je svojo glasbeno kariero začel kot raper. Če se le spomnimo, kako je s piflarskimi očali in prav fredymilersko zraščenimi obrvmi recitiral svojo pesem Naj stvari so tri, lahko vsi skupaj zaključimo, da je fante prilezel kar daleč. No, vsaj glede na polno halo Tivoli.

Bilo je žalostno, bilo je veselo, bilo je energično, pa tudi malo se je trpelo. Plestenjak nam je na tisti torkov večer postregel z vsem. Spraševali smo se, če smo OK, sanjali smo, da bomo leteli, še najbolj pa smo si, tudi zaradi bližajočega se praznika zaljubljencev, tako ali drugače izpovedovali ljubezen.

Žensko občinstvo je pričakovano prevladovalo, kljub temu pa je bilo moškega občinstva nad mojimi pričakovanji. Seveda pa je bilo več kot očitno, da je večina moškega občinstva prišla na koncert le in samo iz ljubezni do svojih boljših polovic, saj je bilo na obrazih vidno negodovanje nad glasbo. A tudi to se je kmalu poleglo, ko so ugotovili, da si iz bara pred vhodom lahko prinesejo pivo in druge alkoholne pijače. In življenje je bilo spet lažje.

Tudi sam sem spil nekaj piva. A ne zato, ker mi ne bi bila všeč glasba, temveč zgolj in samo zaradi navade, saj mi koncert brez plastičnega kozarca s pivom v roki nekako ne deluje kot koncert v pravem pomenu besede. Mogoče se malo kronično sliši, a zagotavljam, da je le in samo navada, saj rabim skoraj debelo uro, da vase spravim pol litra piva in zato nisem kak težki pivec.

Všeč mi je bilo tudi, da se je Plestenjak odločil imeti koncert tako s svojim bendom kot tudi s simfoniki (ne pa s sinfoniki, kot sem na prenekaterih napovednikih in internetnih straneh zasledil). Tistih nekaj violin, viol in ne vem še česa je popestrilo koncert bolj, kot če bi se stvar zašpilala na nekem sintetizatorju zvoka. Da o pesmi Nisi moja, ki jo je zapel le z orkestrom, niti ne govorimo…magično. Stvar sem “uspel” posneti z mobitelom, kvaliteta sicer ni navdušujoča, a vseeno.

No, to je torej to. Če potegnemo črto, mi sploh ni žal, da sem se koncerta udeležil, saj je bil kvaliteten in na nivoju, kjer glede na ceno vstopnic tudi mora biti.

Imam take dni, ko si vedno znova naredim več dela, kot mi ga je treba. Dan, ko sem se odločil na svoje računalo instalirati novi Windows 7 Beta (Build 7000), je bil en takih dni. Le zakaj bi mi bilo treba instalirati nov Windows, ko pa sem popolnoma zadovoljen z Windowsi XP in Visto na istem računalniku? Firbec, vam povem… firbec.

Instalacijo sem začel iz obstoječega operacijskega sistema, saj zgoraj omenjena različica ne podpira t.i. boot funkcije¹. V tem primeru sem uporabil Windows Visto. Instalacija je potekala brez problemov in če me spomin ne vara, celo kar precej hitreje kot instalacija Windows Viste.

Med instalacijo sem pogledal nov del ene svojih najbolj priljubljenih nanizank, odklikal osnovne nastavitve in nekaj ponovnih zagonov pozneje me je že čakalo šmensy ozadje novega produkta Microsofta. Na prvi pogled nič pretirano drugačnega. Če vam kdo reče, da se novi Windows 7 na videz ne razlikuje od predhodnika, Windows Viste, mu gre kar za verjet.

Prva stvar, ki me je zanimala, so bili gonilniki oz. koliko jih je Windows 7 dejansko bil sposoben najti za moj računalnik. Pogledam Device Manager. Hm, impresivno, le dva vprašajčka. Prvi je bil za integriran LAN konektor, drugi pa za tiskalnik. Gonilnika sem že imel na USB ključu, a se nista hotela instalirati, ker sem pač imel Windows 7, gonilnika pa sta bila za Windows XP. Nato sem poskusil še nastaviti Združljivostni način² na Windows XP…in glej ga zlomka, stvar je delovala.

Po zmagovalnem plesu, ko sem videl, da mi je računalnik uspel vzpostaviti povezavo z internetom, sem se odpravil instalirati programe.  Spodaj je seznam programov, ki sem jih instaliral in na Windows 7 preverjeno delajo.

• Adobe Reader 9
• Adobe Photoshop CS4
• Audacity 1.2.6
• AVG Free 8.0
• eMule
• Windows Live Messenger 2009
• Microsoft Office 2007 Enterprise
• Mozilla Firefox
• Winamp
• Winrar

Priznam, malo sem se bal, saj so komentarji za beta različico, ki sem jo instaliral, na premnogih internetnih straneh kar precej negativni, še posebej zaradi nedelovanja določenih programov. Sam sem naletel le na težave pri delovanju orodja za virtualni DVD pogon Daemon Tools, a sem kmalu dobil zamenjavo, ki pa deluje brezhibno. Vsi drugi programi so mi delovali brez napake, tako, kot tudi morajo.

Seveda je le 4. dan mojega testiranja, toda po do sedaj videnemu in preizkušenemu se vsekakor strinjam z mnogimi poznavalci, da bo Windows 7 pravi vladar med operacijskimi sistemi. Za to je bila namenjena Vista, a ji zaradi počasnosti in požrešnosti ni uspelo. Z Windows 7 pa so se pri podjetju iz Redmoda učili na napakah tako Viste kot Windowsov XP in skupaj naštromali operacijski sistem s hitrostjo, funkcionalnostjo, varčnostjo in lepim izgledom…vse v enem.

1. funkcija, ki omogoča, da se instalacija zažene, če je ob ponovnem zagonu vstavimo CD ali DVD v CD oz. DVD enoto [↩]
2. desni klik na gonilnik oz. na zaženljivo datoteko gonilnika->Properties->Compatibility Mode [↩]

Pred kratkim se je na programu Fox začela nanizanka z imenom Lie To Me.

Preden sem se odločil, da si bom omenjeno nanizanko ogledal, sem najprej malo pobrskal po spletu in poizvedoval, o čem ta nanizanka sploh govori. Izkaže se, da je še ena izmed tistih, ko taki in drugačni možje postave iščejo take in drugačne zločince.

Še ena kopija, boste rekli. Tudi jaz sem bil sprva takega mnenja, a sem nanizanki kljub temu dal možnost, da me impresionira. In res je bilo tako. Kar se mi je zdelo zanimivo, je to, da se pri svojem raziskovanju detektivi v nanizanki poslužujejo nenavadne metode. Pri iskanju krivca za raznorazne zločine, kot so na primer raznorazna sleparstva, tatvine, zlorabe in umori, uporabljajo prepoznavo obrazne in telesne mimike.

Že prej sem vedel, da ljudje nehote in podzavestno z obrazom in telesom povemo to, kar nam sicer niti na pamet ne pride, da bi izustil. Da pa je končno nastala tudi nanizanka, ki to sposobnost prepoznavanja še toliko bolj podrobno prikaže in obrazloži, je še toliko bolj zanimivo, saj na zanimiv in svež način prikazuje vedenjske vzorce ljudi, ki jih navadno pri podobni interakciji niti ne bi vzeli v zakup.

Po ogledu treh delov te nanizanke moram reči, da je ta točno to, kar sem pričakoval, in še več. Namreč, pri analiziranju potencialnih zločincev , njihove obrazne in telesne mimike točno razložijo, kaj določen gib, kretnja pomeni. In ne le to, ob te vzorce dajo še vzorce slavnih oseb, ki so jih novinarske kamere ulovile pri istem gibu. Na primer: v nanizanki potencialnemu morilcu pokažejo sliko umorjene žrtve. Ta je, poln gnusa, noče niti pogledati. Zraven dodajo npr. podobo Georga W. Busha, kateremu na obrazu visi isti občutek gnusa, ko obišče bolnišnico vojnih veteranov.

Nanizanko priporočam. Je svež in edinstven pristop k reševanju zločinov, poleg tega pa še izobražuje, kar je dandanes pri tovrstnih oddajah zares redkost.