Ljubezen

V torek, 10. 2. 2009 sem se skupaj s svojo boljšo polovico udeležil valentinovega koncerta Jana Plestenjaka s simfoniki v Hali Tivoli v Ljubljani. Ja, Jan Plestenjak se po enem letu navidezne hibernacije zopet vrača na odre, radie in v naša srca… No, zadnja stvar je seveda opcijska.

Kljub temu pa ne morem reči, da ob koncertu nisem užival. No, mogoče bi mi bilo vseeno malo žal za tistih 35 €, kolikor so navadni smrtniki morali odšteti za karto, ker pa sem karto dobil zastonj, se nisem sekiral in užival, kolikor se je le dalo. Seveda mi je, kot na koncertu Alenke Godec manjkalo tisto pristno koncertno vzdušje, a ker nisem nikoli hodil na take vrste koncertov, mi bo to še kar nekaj časa malo čudno.

Jan Plestenjak je svojo glasbeno kariero začel kot raper. Če se le spomnimo, kako je s piflarskimi očali in prav fredymilersko zraščenimi obrvmi recitiral svojo pesem Naj stvari so tri, lahko vsi skupaj zaključimo, da je fante prilezel kar daleč. No, vsaj glede na polno halo Tivoli.

Bilo je žalostno, bilo je veselo, bilo je energično, pa tudi malo se je trpelo. Plestenjak nam je na tisti torkov večer postregel z vsem. Spraševali smo se, če smo OK, sanjali smo, da bomo leteli, še najbolj pa smo si, tudi zaradi bližajočega se praznika zaljubljencev, tako ali drugače izpovedovali ljubezen.

Žensko občinstvo je pričakovano prevladovalo, kljub temu pa je bilo moškega občinstva nad mojimi pričakovanji. Seveda pa je bilo več kot očitno, da je večina moškega občinstva prišla na koncert le in samo iz ljubezni do svojih boljših polovic, saj je bilo na obrazih vidno negodovanje nad glasbo. A tudi to se je kmalu poleglo, ko so ugotovili, da si iz bara pred vhodom lahko prinesejo pivo in druge alkoholne pijače. In življenje je bilo spet lažje.

Tudi sam sem spil nekaj piva. A ne zato, ker mi ne bi bila všeč glasba, temveč zgolj in samo zaradi navade, saj mi koncert brez plastičnega kozarca s pivom v roki nekako ne deluje kot koncert v pravem pomenu besede. Mogoče se malo kronično sliši, a zagotavljam, da je le in samo navada, saj rabim skoraj debelo uro, da vase spravim pol litra piva in zato nisem kak težki pivec.

Všeč mi je bilo tudi, da se je Plestenjak odločil imeti koncert tako s svojim bendom kot tudi s simfoniki (ne pa s sinfoniki, kot sem na prenekaterih napovednikih in internetnih straneh zasledil). Tistih nekaj violin, viol in ne vem še česa je popestrilo koncert bolj, kot če bi se stvar zašpilala na nekem sintetizatorju zvoka. Da o pesmi Nisi moja, ki jo je zapel le z orkestrom, niti ne govorimo…magično. Stvar sem “uspel” posneti z mobitelom, kvaliteta sicer ni navdušujoča, a vseeno.

No, to je torej to. Če potegnemo črto, mi sploh ni žal, da sem se koncerta udeležil, saj je bil kvaliteten in na nivoju, kjer glede na ceno vstopnic tudi mora biti.