Priznati moram, da nisem ravno športni navdušenec. V bistvu me šport v smislu buljenja v TV vsakič, ko je kaj vsaj na videz podobnega športu na TV, sploh ne fascinira. Zato zelo težko razumem ljudi, ki gledajo vsako tekmo svojega kluba in bognedaj celo prepotujejo pol sveta zato, da sedijo nekje daleč zadaj na stadionu ter jim zaradi bujnih las rastamana, sedečega pred njimi, pogled na igrišče omogoča le velik monitor, ki je na drugi strani stadiona.
Seveda je v zadnjih mesecih športna mrzlica preplavila tudi mojo družino in celo moja sestrica, ki je sicer 9 let mlajša od mene, je z veseljem gledala, kdaj bo kakemu telovadcu na drogu spodrsnilo in bo kak zob letel po zraku. Najbolj zagret za šport (v smislu ležanja na zofi in gledanju naših požrtvovalnbih telovadcev) je bil seveda moj brat. V sobo si je prinesel naš star TV, ki mu je, kot je serviser v šali rekel, zmanjkala barvna kartuša, in preko njega spremljal vse olimpijske podvige naših telovadcev, brez, da bi mu bilo treba odtacati nekaj deset metrov do TVja v dnevni sobi.
Jaz, za razliko od mojega brata, nisem veliko pripomogel k olimpijskemu duhu v naši hiši. Pač ne verjamem v to, da če bom ravno jaz gledal TV, da bodo naši dobili še eno kolajno. Pred leti, se mi zdi, da je bilo leta 2002, ko je bilo svetovno prvenstvo v nogometu na Daljnem vzhodu, mi brat ni dovolil gledati polfinalne in finalne tekme, saj je bila tekma vedno, ko sem jo gledal jaz, odločena šele z enajstmetrovkami. Poimenujte to, kakor hočete, najbrž pa je najsplošnejši izraz za to slaba karma.
Edini šport, ki ga pa z užitkom gledam, je Forumla 1. Ravno danes sem takoj po kosilu prižgal TV in že sem na Tv ekranu zagledal po mojem mnenju eno izmed najlepših novinark v Sloveniji, Niko Muleco, ki z zanimanjem deli najnovejše novice v svetu Formule 1 med nas gledalce (po lepoti po moji lestvici sicer prednjači Erika Žnidaršič, ki je s Pop tv šla na RtvSlo in je sedaj voditeljica oddaje Piramida). Vsekakor je najbolj zanimiva sama dirka, a jaz rad pogledam tudi polurno oddajo, ki je pred samo dirko, saj tako izvem nekaj novega, ali pa se spomnim preteklih dirk, katerih posnetke kažejo.
Ob 14h pa se je začelo zares… dirka je bila sicer polna zanimivih situacij, kot seveda kvalifikacije dan prej, a najbolj zanimivo je bilo to, da je bila v znamenju rekordov. Zmagal je namreč Sebastian Vettel, z rosnimi 21 leti (od mene je starejši le nekaj mesecev) najmlajši zmagovalec dirke F1 v celotni njeni zgodovini. Vsaka čast, se reče. Včeraj, ko sem slišal, da je osvojil 1. štartni čas, sem si govoril, ah, to je le zaradi vremenskih razmer (ki so bile, resnici na ljubo, res katastrofalne), toda danes je pokazal, da je bil njegov včerajšnji pole position več kot upravičen. Verjetno nisem bil edini, ki se je po dirki vprašal, ali gledamo naslednjega Schumacherja? Michael Schumacher je bil namreč znan po tem, da je obvladoval svoj dirkalnik zelo dobro, a njegova natančnost je prišla do izraza še bolj v nemogočih razmerah, kot so bile današnje v Monzi. Vsaka čast, Vettel, vsaka čast.
No, zadosti klobasanja o teh stvareh. Naj povzamem… nekaj časa sem mislil, da je nekaj narobe z mano, ker mi šport niti ni bil zanimiv…z začetkom prenosa dirk F1 pa se je vse spremenilo…to je res edini šport, za katerega se zanimam. Je pa po drugi strani res, da se moji srečni izbranki (ko jo bom našel, seveda) ne bo treba sekirati glede mojih enomesečnih mentalnih izostajanjih zaradi takih in drugačnih prvenstev…vse, kar rabim, sta dve uri vsako drugo nedeljo… pa še to ne celo leto…skromno, kajne?
Vettel s svojim dirkalnikom na dirki v Monzi (Foto: Reuters)
