V soboto, 24.5.2007 sva se s kolegom Žoržem odločila, da narediva en mini roadtrip na Štajersko in nazaj. Razlog za ta izlet je bil seveda neskončno dolgočasje ob učbenikih in knjigah, ki so se kopičile na pisalnih mizah eksponentno s približevanjem junija.
In tako se je najin roadtrip začel… Žorž me s svojim heavy duty terencem pobere pri Kongresnem trgu in že se počasi oddaljujeva od Ljubljane. Še prej sva se zmenila s kolegicama, ki živita v Polzeli, da se tam dobimo in spijemo kak kozarček za zdravje. Po poti sva se seveda še marsikje ustavila. Med drugim naju je pot obvezno vodila do Trojan, kjer sva si privoščila dva velika sočna krofa, potem pa sva šla še malo gori doli naokoli, po naseljih, ki ne le, da jih nisva poznala, še mimo tabel za naselje sva morala iti večkrat, da sva končno prav prebrala ime le-teh.
Ker je Žorž v svojem prostornem avtomobilu založil atlas Slovenije iz leta 1992 (sprašujem se, če bi nama bil takrat sploh kaj v pomoč), sva se po nekaj prevoženih kilometrih vseeno obrnila ter v Trojanah šla na avtocesto. Po poti je Žorž naredil še nekaj umetniških fotografij s svojo težko artilerijo.
Na sliki je vasica Čemšenik, mimo katere sva morala iti, če sva hotela priti nazaj do Trojan.
Dan se je počasi že prevesil v večer, tako, da je bil skrajni čas, da naju pot zanese v Polzelo. Tam se srečava s kolegicama Urko in Špelo, nakar se družno odpravimo hladit žejna grla. Tam nam zanimiv natakar postreže z raznorazno pijačo, sami pa prešerno nazdravimo, saj zdravja, kot pravijo, ni nikoli preveč.
Medtem, ko se je natakar (potem, ko je Špela ugotovila, da je on pravzaprav kolega njenega brata) trudil z zapiranjem svoje gostilnice, smo mi počasi zakjučevali s prvo rundo in si nato pogledali še pravi pravcati lokalni hibrid med Plitvićkimi jezeri (itty bitty slapovi) in Blejskim jezerom (itty bitty otoček sredi jezera).
Slikovna podpora mojih trditev ne obstaja, saj se je Žorž odločil malo onesnaževati okolje s svojimi odpadnimi produkti, sam pa sem se smejal Urkinemu vznesenemu riganju (ja, tudi luštne punce to delajo).
Po ogledu te lokalne znamenitosti (ki je med drugim tudi odličen piknik prostor) smo se zmenili, da gremo po pico (ja, zaenkrat še ednina) in se nastanimo v komuni (t.j. pr Špeli doma). V piceriji pa smo ugotovili, da bo ena pica premalo za take nadebudne geografe, kot smo, zatorej smo naročili dve XL pici. Potem, ko smo jaz, Urka in Špela s tremi slamicami v 0,65467 sekunde spili še en kozarec bambusa in ko je natakar prinesel pice, smo se družno odpeljali do Špeline rezidence.
Pice smo v Komuni (pod tem imenom je hiša, kjer živi Špela, znana širši Sloveniji) zmazali ter se zadovoljno zvalili na kavč in začeli gledati Evrosong. Seveda je pri spremljanju take prireditve dandanes alkohol ne le zaželjen, temveč nujno potreben.
Tekom prireditve sta nas obiskali tudi prijateljici Urke in Špele, prva (Mojca) je kmalu nato tudi zbežala, druga (ki sliši na imena Tamzi, Tàmara, Tamàra pa mogoče še kaj drugega) pa se je obdržala vse do bridkega konca in še naprej.
Po zdaj že jubilejnem razočaranju nad zmagovalcem Evrovizije (navijali smo za Grčijo) smo se začeli igrati zanimivo igro s kartami, pri kateri moraš za vsako neumnost, ki jo narediš, odgovarjati na tak način, da piješ, kar imaš pač v kozarcu (predvsem vino+cola ali pir). Odseki te igre so dokumentirani v spodnjih utrinkih.
Po končani igri smo bili vsi duševno in telesno izmučeni, saj je ta igra od nas zahtevala tako psihične kot tudi fizične napore. In kaj najbolj sprosti po takih naporih?
Seveda so dekletom moje magične” roke kmalu povrnile energijo in že čez nekaj minut so energično skakale naokoli in se klofale po zadnjih plateh.
Lastnemu egu nisem dovolil, da bi zrastel ob pohvali deklet, da znam odlično masirat, zato sem ukinil svojo dejavnost in tako nam ni preostalo drugega, kot da se spet zatečemo h kartam in podobnim vragolijam.
In tako smo igrali in se vmes pogovarjali, da nismo opazili, da se zunaj že dela dan…pogledali smo na uro, ki je to le še potrdila.
Pogled skozi okno nam ni izdajal prav nič drugega, kot le to, da je sedaj pa res skrajni čas, da gremo počasi spat. Urka in Tamzi sta se s tesnimi objemi poslovili, Žorž in jaz sva skočila vsak v svojo spalko (v bistvu sta bili obe Žorževi), Špela pa se je šla skrit pod dekco v svojo s plakati prepolno sobo (soba me spominja na sobo moje 11-letne sestre).
Zaspal sem sorazmerno težko, delno zaradi popite količine alkohola, delno pa zaradi Žorževega neumornega žaganja (z njim je začel 10 minut potem, ko se je ulegel in ni končal do 11h dopoldne).
Toda naposled me je le vzelo in kljub temu, da sva imela budilko naravnano na 8h zjutraj, nama (čeprav sem se sam zbudil) niti na misel ni prišlo, da bi vstala in se odpravila proti domu. Tako sva potegnila do nekaj čez 11h. Nato sva občutila štajersko gostoljubje, saj nama je Špela postregla s svežimi žemljami in mortadelo. Že prejšnji dan smo se menili, da bo Špela šla z nama z Žoržem v Ljubljano (študijske obveznosti kličejo), zato sva ji dala nekaj uric, da se pripravi, sama pa sva ta čas šla v Celje, kjer sva si v šnel kursu (beri: z visoke točke) pogledala znamenitosti tega mesta. Najina najbolj pomembna destinacija je bil Stari grad na Grajskem hribu.
Po kavici, ogledu gradu in kratkem obisku črpalke sva bila že nazaj pri Špeli, ji pomagala zložiti kufre v avto in že smo bili na poti v Ljubljano. Ker tudi ogromna količina alkohola ne zastrupi geografske žilice, smo se odločili, da enkrat za spremembo ne gremo po avtocesti, temveč po cesti ob reki Savinji ter nato zavijemo proti Kamniku in dalje do Ljubljane.
Mlin ob Savinji
Razgledna točka na naši poti
Kmalu smo se s štajerskih koncev čez močno varovano mejo ( 
) prebili na kranjsko stran ter se počasi toda vztrajno bližali Ljubljani. Vmes smo še zapeli nekaj znanih viž skupaj z radiem (no, vsaj tistih nekaj, pri katerih Žorž ni zavijal z očmi ) ter obujali spomine na preteklih nekaj ur. Na ta izlet sem šel z nizkimi pričakovanji, toda imel sem se res superiorno in lahko rečem, da bi to vsekakor še enkrat ponovil.
S prihodom v našo prestolnico se je ta izlet, poln doživetij, smeha in dobre volje končal. Sedaj pa nam preostane le še to, da gremo urice spanja, za katere smo bili prikrajšani na tem izletu, čimprej izkoristit.
